Velenje
www.velenje.si

Velenje je upravno, politično in gospodarsko središče Šaleške doline, razmeščeno na njenem jugovzhodnem in osrednjem delu, na obeh bregovih reke Pake in terasah severno od nje. Zaradi hitrega razvoja in širitve po 2. svetovni vojni je danes vanj vključenih tudi več, nekdaj samostojnih naselij: Pesje, Stara vas, Šalek, Konovo, Preloge (zaradi izkopavanja premoga danes stoji le še ena hiša nekdanjih Prelog), zaselek Straža, ki je prej spadal k Podkraju pri Velenju in v zadnjem času pravzaprav tudi del zaselka Selo, ki sicer spada k Paki pri Velenju.

Večina prebivalcev Slovenije danes ob omembi Velenja najprej pomisli na mesto, ki je nastalo po drugi svetovni vojni oziroma na mesto, ki nima svoje preteklosti; mesto, ki je brez duhá, mesto, v katerem živijo sami priseljenci od blizu in daleč ali na mesto, ki se je v naši bližnji preteklosti imenovalo tudi Titovo Velenje. Današnje Velenje je svojo podobo in svoj prepoznavni pečat zares dobilo šele po drugi svetovni vojni, torej v obdobju socializma ter hitre industrializacije Šaleške doline in celotne Slovenije. Za takšen razvoj je bilo seveda potrebno marsikaj tudi žrtvovati in ker dolina v svojih nedrjih skriva velike zaloge premoga, so se takratni politiki odločili, da bodo na nek način žrtvovali tudi Šaleško dolino. Od tod današnja podoba Velenja, nad katero mnogi niso navdušeni. Vendar Velenje ni samo to, marveč skriva v sebi marsikaj lepega; ima bogato preteklost in tradicijo, ki je mnogi, žal, ne poznajo. To podobo naj pomaga oživiti oziroma obuditi tudi teh nekaj naslednjih vrstic kratkega sprehoda skozi preteklost Velenja.

Velenje pomladi
Panorama Velenja

V obdobju Rimljanov je preko Šaleške doline potekala cesta proti Colatiu (Stari trg pri Slovenj Gradcu), v obdobju od konca rimske dobe do 13. stoletja pa je v poznavanju celotne doline še bela lisa. Trg Velenje se v dokumentih prvič omenja leta 1264, nad starim trškim jedrom pa že stoletja gospoduje tudi mogočna grajska stavba, ki se v zgodovinskih virih prvič posredno omenja leta 1270, verjetno pa je grad še starejši. Grad je danes popolnoma obnovljen in je zagotovo ena najlepših grajskih stavb na Slovenskem. Že iz 13. stoletja je znan tudi podatek, da se je iz prafare sv. Jurija v Škalah izločila cerkev sv. Martina (cerkev je bila v preteklosti velikokrat predelana, nazadnje neposredno pred 2. svetovno vojno, ko ji je bil prizidan novi del), v 15. stoletju pa so pozidali tudi cerkev sv. Marije v Velenju (gotska cerkev predelana v 18. stoletju). V 16. stoletju je bila Šaleška dolina celo eno od središč protestantskega življenja na Štajerskem. Največja pridobitev tega časa za Velenje in okolico je šola, ki so jo v Velenju ustanovili protestanti. Smatramo jo lahko za zametek slovenskega osnovnega šolstva v teh krajih.

26. maja leta 1801 je v Velenju izbruhnil velik požar, ki je upepelil celotni trg, skupaj s cerkvijo sv. Marije. O tem strašnem dogodku še dandanes priča plošča, vzidana nad vhodna vrata nekdanje občinske hiše v Starem Velenju. Verjetno je do požarov v Velenju prihajalo tudi prej, saj so bile hiše v Velenju vse do tega požara v glavnem samo lesene; šele od takrat naprej pa so pričeli hiše tudi zidati. V Velenju bi torej danes zaman iskali hišo starejšo od dvesto let. Velenje je bilo skozi to obdobje seveda le majhen in dokaj nepomemben trg, ki je po številu prebivalcev in hiš zaostajal za Šoštanjem in celo za mnogimi podeželskimi naselji v Šaleški dolini. Nekoliko močnejši gospodarski razmah je Velenje doživelo šele konec 19. in v začetku 20. stoletja, ko so v bližini Velenja odprli premogovnik. Premogovništvo je na razvoj trga Velenje sicer vplivalo le posredno, saj Velenje v tem času še ni bila rudarska naselbina. Velenjski premog in šoštanjska tovarna usnja sta v dolino pritegnila tudi železnico, ki je stekla skozi Savinjsko dolino leta 1891 in tako povezala Velenje s Celjem, nekaj let kasneje, natančneje leta 1899, pa je železniška proga povezala Velenje tudi z Dravogradom oziroma s Koroško.

Tudi v obdobju po drugi svetovni vojni je bilo Velenje še vedno samo majhen in relativno nepomemben trg (leta 1948 je v Velenju živelo 1121 prebivalcev). Ko pa so se potrebe po premogu povečale, to je v obdobju po letu 1950, se je Velenje začelo naglo širiti. V ravninskem delu Šaleške doline so poleg starega naselja pričeli graditi novo mesto. Središče novega mesta so svečano odprli 20. septembra 1959. Pri načrtovanju novega mesta so sodelovali priznani slovenski urbanisti in arhitekti Janez Trenz, Ciril Pogačnik, Oto Gaspari, Jože Usenik in tudi Avstrijec Paul Filipsky. Mesto se je hitro širilo (nastale so nove stanovanjske soseske Gorica, Šalek in Kardeljeva ploščad) in danes v njem živi že okoli 30.000 prebivalcev. Od nekdaj majhnega trga je Velenje zraslo v peto največje slovensko mesto po svoji velikosti in eno izmed najmočnejših gospodarskih središč mlade države.

Dom kulture Velenje
Upravna enota Velenje

Pod čudovitim Velenjskim gradom se danes še vedno skriva stara naselbina, v kateri je le še ducat starih hiš, naselbina, ki se je je prijelo ime Staro Velenje. V letih, ko se je gradilo novo mesto, so na ljudi in zgradbe pod grajskim gričem radi pozabljali in jih domala celo zapostavljali. Hiše so tako počasi propadale, ljudje so se izseljevali (nekateri prostovoljno, drugi na silo, eni pravično, drugi po krivici) in stari del mesta Velenja je propadal oziroma životaril. V zadnjih letih pa se je tudi na tem področju marsikaj spremenilo in Staro Velenje si je nadelo novo podobo. Večina hiš je danes obnovljenih, zgrajenih je bilo tudi nekaj novih, ljudje se vračajo in življenje v tem delu Velenja zopet dobiva nov utrip. Sprehod po Starem Velenju je spet prijeten in za marsikoga tudi nostalgičen. Skupaj z obiskom velenjskega gradu lahko predstavlja čudovit izlet za obiskovalce iz drugih krajev Slovenije, ki se žele na lastne oči prepričati, da je tudi v Velenju lahko lepo!

Novo središče mesta Velenje je danes eden najlepših arhitekturnih spomenikov moderne in je kot takšno tudi zaščiteno (Dom kulture, Delavski klub, Ljudska univerza, hotel Paka, občinska stavba, uprava Premogovnika Velenje, Zdravstveni dom, t.i. Kristlov blok itd.). Med drugimi kulturnimi spomeniki v mestu ali njegovi najbližji okolici pa velja omeniti še razvaline gradu Ekenštajn (posredno se omenja že leta 1282, opuščen pa je bil v 17. stoletju), graščino Gorica (nastala je v 16. stoletju kot grajska pristava gradu Ekenštajn, današnjo podobo je dobila v 19. stoletju) ter vili Bianco (neogotska predmestna vila pod velenjskim gradom, ki jo je dal leta 1855 pozidati grof D'Harnoncourt) in Herberstein (primestna vila zgrajena konec 19. stoletja, ki je s svojo zunanjščino in kvalitetnimi interierji ena najlepših stavb v Šaleški dolini. V vili, s katero upravlja Gorenje, je danes odlična restavracija s prenočišči).

Med številnimi spomeniki v Velenju naj omenimo kip Josipa Broza Tita (delo kiparja Antuna Augustinćića) na osrednjem velenjskem Titovem trgu, spomenik Onemele puške (delo Stojana Batiča in Vladimirja Mušiča), kip Rudarja (delo Alojza Kogovška), kip "Mejaši brez meja orožij" italijanskega kiparja Valeria Mirogllia, kip Edvarda Kardelja (Stojan Batič), doprsni kip velenjskega rojaka pisatelja in pedagoga Gustava Šiliha (31.7.1893 - 24.11.1961) pred osnovno šolo Gustava Šiliha (delo Gabrijela Kolbiča), kip Morska deklica pred velenjskim Zdravstvenim domom (Ivan Meštrović), pred osnovno šolo Šmartno stoji spomenik borcu Pohorskega bataljona in narodnemu heroju Alfonzu Šarhu - Iztoku (avtor je Velenjčan Alojz Jerčič), pred osnovno šolo Miha Pintar Toledo je doprsni kip narodnega heroja Mihe Pintarja Toleda (delo Antona Hermana), kip domačina Cirila Cesarja v velenjskem Sončnem parku itd.

Za Velenje lahko rečemo, da je danes to tudi mesto mladih, športa in kulture. Mesto ima poleg številnih telovadnic dve veliki športni dvorani: osrednjo Rdečo dvorano v središču mesta (v njej je tudi velenjski Turistično informacijski center) in nekoliko manjšo Belo dvorano v Turistično rekreacijskem centru Jezero. Med izobraževalnimi in kulturnimi ustanovami naj omenimo velenjski Šolski center, glasbeno šolo Frana Koruna Koželjskega (ime je dobila po skladatelju in glasbenemu pedagogu Franu Korunu Koželjskemu (1868 - 1935) doma iz Šaleka), Muzej Velenje ter Knjižnico (kamor spadata se galerija in prireditvena dejavnost).

V Velenju se je rodil slovenski politik in eden od ustanoviteljev slovenske univerze dr. Karel Verstovšek (26.7.1871 - 27.3.1923). V Velenju je bil rojen Vincenc Ježovnik (1856 - 1910), ki je bil med drugim tudi poslanec avstrijskega državnega zbora na Dunaju, na Konovem pri Velenju (danes sestavni del Velenja) je bil rojen Vendelin Vošnjak (13.9.1861 - 18.3.1933), ki je bil provincial frančiškanskega reda na Hrvaškem in profesor filozofije v Zagrebu in Varaždinu, leta 1963 pa se je pričel postopek za njegovo razglasitev za blaženega.

Vir: Muzej Velenje, Damijan Kljajič

nazaj